Na dnu 2001

Maksim Gorki: NA DNU
KUD Studio gledališče

Predstava Na dnu je bila nekaj posebnega v večih pogledih. V tem projektu so se združile tri generacije igralcev: že upokojeni veliki profesionalci, aktivni profesionalni igralci in najmlajša generacija, ki so jo predstavljali Boštjančičevi učenci.


Datum premiere:
februar 2001, Narodni dom Maribor
Režija: Peter Boštjančič.
Igralci: Ana Sivec, Silvo Safran, Ivica Knez, Danijela Mladenović, Elvis Berljak, Viktor Meglič, Tanja Planko, Petra Kušar, Milena Muhič, Ivo Leskovec, Iztok Bevk, Pavel Ocepek, Zvone Funda, Rado Pavalec, Martin Potrč, Aleksandra Blagojević, Veronika Žajdela, Branko Rožman.
Avtor glasbe: Branko Rožman, luč: Zlatko Kocbek, ton: Srečko Matjašič, scena: SNG Maribor

 


Večerov arhiv tekstov V 1.00 (Večer, 19.1.2001, Nataša Jenuš, KULTURA IN ŠOLSTVO)

Pogovor s Petrom Boštjančičem, igralcem in režiserjem
Z igralci delam igralsko

V kleti Narodnega doma v Mariboru nastaja drama Na dnu, ki jo težavam, predvsem finančnih, navkljub postavlja na oder mariborsko KUD Studio gledališče.

V kleti Narodnega doma v Mariboru, kjer je še pred kratkim bil prostor za premog, je te dni zelo živahno, saj tam nasta­ja gledališka predstava Na dnu avtorja Maksima Gorkega. Režiser predstave Peter Boštjančič, sicer dramski igralec, ta tekst postavlja na oder s člani KUDa Studio gledališče, med katerimi so upokojeni profesionalni igralci SNG Maribor Milena Muhič, Rado Pavalec in Ivo Leskovec, zaposleni igra­lci mariborskega gledališča Anica Sivec, Zvone Funda, Iztok Bevk, Ivica Knez ter mladi igralci, s katerimi je delal Boštjančič že prej (v okviru Mladinskega kulturnega centra Maribor v sodelovanju z mariborskim teatrom), potem pa so to fazo prerasli, pravi. Dodaja, da ni imel več namena delati samo z mladimi in ker je bil interes za delo izven gledališča tudi pri profesionalnih igralcih, so ustanovili KUD Studio gledališče. To je formalno ustanovljeno od septembra lani, v njem pa so se našli "raziskovalci duš, raziskovalci medoseb­nih odnosov", razlaga Peter Boštjančič. In še pravi: "Dramo Na dnu smo izbrali in se je lotili zato, ker ima asociacije na današnji čas, vendar ne le po socialni plati, ampak tudi po človeški. To delo Maksima Gorkega je klasično in se tačas igra v Berlinu in Moskvi, pa tudi mi se ga lotevamo z neverjetnim žarom."

Dodaja, da je ta silna energija in želja po ustvarjanju v Studiu gledališče prisotna tudi zato, ker je profesionalni igralci mogoče ne morejo izživeti v Slovenskem narodnem gledališču Maribor. Nekateri igralci tega gledališča so tako tačas zasedeni v ljubljanski drami, v Mestnem gledališču ljubljanskem, na Ptuju, nekateri se posvečajo lutkam… Tisti, ki igrajo v mariborskem gledališču in v Studiu, pa so zaradi tega zasedeni cele dneve, a vendar delajo v Studiu gledališče z neverjetno energijo.

"Zgleda, da se je nekaj zgodilo, da se hočejo ljudje izpovedati, saj se predajajo delu v Studiu gledališče in nastajanju predstave Na dnu, čeprav jim za to ne morem ničesar dati," pravi Boštjančič, ki hodi od Poncija do Pilata in išče donato­rje, saj Studio nima nikakršnih finančnih sredstev. Tudi s prostorom za vaje oziroma s primernim prostorom za pre­dstavo je bilo težko, saj ga ni bilo lahko najti. Vladimir Rukavina, direktor Narodnega doma, jim je s tem, da lahko delajo v kleti, šel precej "na roko", kot se reče, kakor tudi Lučka Lorber iz rektorata Univerze v Mariboru, kjer so imeli bralne vaje.
Studiu gledališče so pomagali tudi v SNG Maribor, in sicer glede tehnike in nastajanja primernega prostora v Narodnem domu. Predstava Na dnu, katere scenografka in kostumografka je Mirjana Koren, plakate in gledališki list bodo oblikovali v KUD ŠOUM, za glasbo pa skrbi harmonikar Branko Rožman, torej nastaja v koprodukciji z mariborskim gledališčem, premierske luči pa bodo zagorele enkrat febru­arja, razlaga Peter Boštjančič.

Tudi zaradi tega, v kakšnih razmerah delajo, se ne ukvarja­jo preveč s scenskimi elementi, temveč z ljudmi, z notranjo človekovo dramo. O tem, da nastopa v vlogi režiserja, pa Boštjančič pravi, da se je večkrat spraševal, zakaj ni študi­ral režije:

"Ko po več kot dvajsetih letih dela dojameš problem igralca, se ti zdi grozno delati z ljudmi, ki ne znajo delati z igralci, katere obravnavajo in uporabljajo kot predmet, ne kot člove­ka, saj nimajo te izkušnje. Tudi akademija jih uči tako in to je za igralca grozno. Zato jaz z igralci delam igralsko. Ne kot režiser, ampak kot človek, ki ima izkušnjo, ki pozna odnose. To, da sem se začel ukvarjati z režijo, pa ni osamljen primer. V svetu je veliko režiserjev igralo (in še igra), neka­teri dramatiki so igrali, pri nas pa postavljamo pri igri in režiji neke formalne meje. "

Slednjih Peter Boštjančič ne mara in v Mariboru pogreša več kreativnega umetniškega gledališkega dogajanja v profesio­nalnem gledališču, vendar tudi zunaj njega. V Ljubljani je poleg več profesionalnih gledališč, ki ima vsako po dva odra, zelo aktivno Šentjakobsko gledališče, tam je Koreodrama, KUD France Prešeren. Betontanc, Glej…, zato se mu zdi grozljivo, da nič takega ne živi tudi v Mariboru: "Tudi v Celju so amaterji zelo dejavni in imajo svojo publiko, Mariborčani pa … Naš Studio gledališče je sicer nakazal pre­mik naprej v to smer, toda ne bi rad, da bi bili osamljeni. Z dvema mladima režiserjema in z dramatikom se zato pogovarjam o ustanovitvi in konceptu iskateljskega, umetniškega gledališča v Mariboru, ki ne bi bilo podvrženo izključno tržnemu dometu in ne na vsak način všečnosti publike, ampak bi težilo k ustvarjalnemu, umetniškemu dometu. "

 

Mariborčan, številka 65, marec 2001,  avtor članka: Maja Orbanič


KUD Studio gledališče – rojstvo novega mariborskega gledališča

Vse skupaj se je pričelo v gledališkem studiu, nekakšni šoli za mlade, ki si želijo znanja igralske obrti. Skupina, ki jo je pripravljal Peter Boštjančič, je po uspeli predstavi Antigone, s katero so uspešno zapolnili repertoarsko vrzel in predvsem med srednješolci dosegli veliko odmevnost, začutila, da je čas, da se lotijo česa še večjega, ambicioznejšega.

Rodilo se je KUD Studio gledališče in prvi projekt – Na dnu Maksima Gorkega. Gonilna sila v KUD-u je mentor in režiser nastajajoče uprizoritve – dramski igralec Peter Boštjančič.

"Gledano realistično je vse skupaj kar malce samomorilsko. Brez sredstev, brez prostorov, samo z voljo in entuziazmom. Najprej je bilo seveda potrebno najti prostor. Sprva smo imeli v mislih gimnazijo, a ni bila prav primerna. Spominjam se, da sem taval po Lentu, iskal zapuščene kleti… Srečno naključje me je pripeljalo do Marjana Rajbenšuja, ki mi je ponudil klet Narodnega doma. Odšel sem tja – Klub ND sicer poznam, in zdelo se mi je, da ni primeren za gledališče, nato pa so mi odprli vrata za klubom in pokazal se je krasen prostor, sicer popolnoma zapuščen in gol – na tleh je bila recimo ilovica, a vedel sem – to je to. Nato sem odšel na pogovor k Vladimirju Rukavini, ki mi je takoj ponudil roko, in pričeli smo z delom. Tehnika SNG je podeskala dvorano, podrli smo eno steno in pridobili oder z zaodrjem, postavili tribune in – gledališka dvorana, kot nalašč za predstavo, ki jo delamo, je bila nared."

Vseskozi so že potekale bralne vaje – prostore so jim ponudili na Univerzi. V ekipo, ki šteje osemnajst igralcev, so pritegnili kar tri generacije: mlade, neizkušene bodoče igralce, igralce mariborske Drame in njihove kolege, ki so sicer že v pokoju, a jih je volja in energija KUD-ovcev pritegnila k sodelovanju. Srečala sem jih na eni od vaj, nedeljsko popoldne, deset dni pred "dnevom D", premiero, torej. Prve "probe" kostumov, prinešenih z vseh vetrov – nekaj jih je v košari prinesla Milena Muhičeva. Ni še luči, glasba še nastaja, ekipa je okrnjena – davek virusom – a vseeno vlada v prostoru naelektrenost, voljo in energijo je moč opaziti tako pri najbolj izkušenih kot pri mladih igralcih. In to kljub temu, da je že sam urnik vaj pravi logistični "salto mortale". Sočasno namreč tečejo tudi vaje v mariborski Drami, kar za člane le-te pomenijo: jutranja vaja v Drami, popoldan v kleti Narodnega doma in takoj nato nazaj v gledališče, v "službo". Utrujajoče, ni kaj, a prav nihče se ne pritožuje. Tudi dejstvo, da za produkcijo ne bodo zaslužili niti prebite pare volje, ne zbije volje.
"Tudi sam težko verjamem, da se vse to dogaja," pravi Peter Boštjančič. "Ko sem pričel z vsem skupaj, jih ni bilo malo, ki so mi rekli, da sem nor, da je to samomor. In to v času, ko ves svet pozna samo dve besedi – prodaj in kupi. A sedaj… Milena Muhičeva, na primer, igralka, za katero vsi vemo, kolikšne so njene izkušnje, znanje, nosilka Borštnikovega prstana, je z nami – brez plačila, polna volje. Ko se nam je nekaj zataknilo in sem bil na robu obupa, je prišla k meni, me objela in rekla – Peter, bomo že. To je res neverjetno, ne vem, kaj se je zgodilo."

"Ekipa je bila že sredi študija, ko so me zaradi bolezni kolegice, ki je bila sprva predvidena za to vlogo, prosili, če se jim pridružim," pojasni Milena Muhič. "Priznati moram, da sem na začetku malce omahovala. Odločila sem se namreč, da ne bom več delala na odru. Radio, televizija in film še, oder pa – končala sva. Dolga kariera, uspehi, nagrade –dovolj. No, potem pa sem si rekla – pomagati je treba, bom! In tukaj sem. Ni me premamil tekst, tekst sem poznala, v tej predstavi sem že igrala, premamila me je ekipa. Zanimalo me je, kako režira Peter, ki je igralec. To je prvič, da delam z režiserjem, ki je tudi igralec. Sicer je takšnih kar nekaj, a sama v svoji karieri nisem imela možnosti delati z njimi. To me je zelo zanimalo. Pritegnilo me je tudi to, da bom znova skupaj z nekaterimi kolegi, s katerimi že dalj časa nismo skupaj stali na odru, pa tudi to, da bom delala z mladimi, ki jih še nisem poznala. In reči moram, da sem zelo vesela, da sem zraven. Prvič v svoji karieri doživljam sodelovanje treh generacij, in prav to je zame čar tega projekta. Izjemno vzdušje, ki vlada med nami, pozitivna energija… Mladi, ki so šele na začetku svoje poti, so izjemno zagnani, nadarjeni, voljni so prisluhniti nam, starim rutinerjem, obenem pa ni čutiti razlik med nami, vsi smo popolnoma enakopravni. To me veseli, zelo.

Obenem se mi zdi ideja, da se ob Drami kot instituciji pojavi še en teater, odlična. Vsi vemo, da ima Ljubljana številne podobne teatre. Zdi se mi, da je to zelo dragoceno za Maribor, da bo tudi čas pokazal, da je bilo to prav. Tudi kar se repertoarja tiče. Klasikov je premalo, in tukaj je vrzel, ki jo tak teater lahko izpolni."

Med kolegi, ki so z Mileno velikokrat stali na odru, je tudi Anica Sivec, še vedno aktivna članica mariborske Drame, ki s to predstavo beleži tridesetletnico svojega dela na odrskih deskah. "To je izjemna vloga, drugič je to izjemno delo – težko. Tudi zato so za nami štirje meseci intenzivnega dela. Tudi to, da so se združile tri generacije gledališčnikov je čudovito. Črpamo drug od drugega, mladi so željni znanja, pripravljeni poslušati in upoštevati nasvete starejših. Pravo umetniško sodelovanje, kar je neprecenljive vrednosti. Resnično enkratno vzdušje, takšno, kakšnega sem srečala prav pred tridesetimi leti, ko sem prvič stopila v mariborsko Dramo. Tam ga trenutno, žal, ni več. Tukaj pa je. In zato sem se odločila, da svoj jubilej obeležim tukaj." Na vprašanje o honorarju le zamahne z roko… "O tem sploh nima smisla govoriti. Tukaj sem, ker imam rada gledališče, klasično gledališče. In v Drami klasikov na žalost že dolgo nisem delala. Pritegnila me je vloga, pritegnil me je način dela. Delo s Petrom je resnično izjemno, ima neverjetno energijo, vse nas drži pokonci, in prav njemu gre zahvala, da smo kljub vsem okoliščinam še vedno tukaj, da vztrajamo, da premiera bo." Pa po premieri? Naslednji projekti? "Zagotovo bom z veseljem zraven. Tudi zastonj."

Igor Bevk je eden tistih, ki je sočasno zaseden tudi v matični hiši, kar, kot smo že omenili, pomeni tri vaje dnevno. "Res ni lahko, ampak z veseljem sodelujem. Prvič, ker je vloga, ki jo igram, takšna vloga, da bi bil tepec, če bi jo odklonil. Drugič pa zaradi načina dela. Peter ima ogromno igralskih izkušenj, zna delati z igralcem, ve, kaj igralec potrebuje, čuti ga. Ne posiljuje ga z ničemer, skozi celoten ustvarjalni proces ga spremlja a mu dovoli, da išče, zaživi v vlogi. Res je, da ni honorarja, da krpamo že pri osnovnih sredstvih za delo – a vse to je drugotnega pomena. Takšen tekst si lahko le želiš igrati, in potem ni nič težko. Študij, kot ga imamo tukaj, me lahko samo stimulira. Iskrenost, popolnoma odprte karte… Biti hkrati tu in tam je naporno, a mene takšna vaja, kot jo imamo tukaj, polni, ne izčrpava." Kaj pa delo v Drami, ga lahko primerja z delom pri tem projektu? "Zame velja le eno: ali je pristno ali ne. Z Neni Delmestre, s katero delam v Drami, imam dobre izkušnje, rad delam z njo. Primerjave so pravzaprav nepotrebne. Ali ustvarjalni proces je ali ga pa ni. To je vse. Vse drugo ne šteje. Zame je pomembno, da me režiser kot igralca spoštuje, to pomeni, da mi da možnost, da živim svoje življenje v liku in možnost, da sem ustvarjalen, da sem živ človek na odru. Da nisem v službi kulis na odru, ampak so kulise v službi mene kot igralca." Pa Drama? Če ji lahko rečem žena, KUD-u pa ljubica – je bilo kaj ljubosumja? "Ne, nisem čutil nič takega. Mislim, da vsak ustvarjalen človek privošči drugemu ustvarjalnemu človeku, da dela."
Elvis Berljak je član gledališke skupine, ki je kasneje postala KUD Studio Gledališče od vsega začetka. "Res je, v studiu sem začel, kot vsi mladi tukaj, z govornimi vajami, prvimi koraki v svet gledališča. Nato smo s Petrom pripravili Prevaro Harolda Pinterja, z Milado Kalezi} smo delali Molliera, nato je prišla Antigona in sedaj Gorki. Priznati moram, da sem, ko sem zvedel, česa se bomo lotili, začutil strah. A tekst je čudovit, koliko vsega sem odkril v njem! Ob tem je Peter zares čudovit učitelj, boljšega si ne bi mogel predstavljati. Spominjam se, da sem, ko sem odšel na avdicijo za studio, mislil, da bom pač stopil na oder in se delal frajerja. Potem mi je Peter odprl oči, in spoznal sem, da je igralstvo iskanje. Iskanje samega sebe, brskanje po svoji notranjosti, ki z nastopaštvom nima nikakršne povezave. In potem je tukaj še možnost, da smo mladi na odru s takšnimi igralci kot so gospe Muhičeva, Sivčeva, Ivo Leskovec ali Zvone Funda. To so bile vselej naše sanje. In zdaj smo tukaj in sprejeli so nas kot sebi enake, kar je čudovito. Domači smo postali, celo tikamo jih lahko! In ogromno nas naučijo, za kar sem jim resnično hvaležen."

Vlogo Mihaila Ivana Kostiljeva pripravlja Silvo Safran. "Bil sem že v najrazličnejših ansamblih, a vzdušje tukaj je res nekaj posebnega. Trdo delamo, in mislim, da bi nam moralo uspeti. Maribor potrebuje najmanj dva teatra, če ne več, in upam, da bomo dobili dovolj podpore."
In kaj o tem meni idejni oče projekta?

"Mislim da bomo obstali," je optimističen Peter Boštjančič. "Ne gre za rivalstvo Drami, nikakršni gverilci nismo. Vse, kar počnemo, so odobrili tudi v matični hiši, igralci le-te hodijo na vaje in predstave KUD-a zgolj v prostem času. Zdi se mi, da Maribor potrebuje tovrsten teater, profiliran, iskateljski, drugačen, z jasnimi cilji. Eden teh je uprizarjanje klasikov. Nujno je, da imajo ljudje, predvsem mladi, možnost videti uprizoritve klasičnih dramskih tekstov. Ko sem bil sam mlad, je bilo tega ogromno. Danes pa – ne vem, zakaj, tega ni prav veliko. Zagotovo ne dovolj, da bi mlade izobrazili. Ponuditi jim moramo Moliera, Shakespeara, Cankarja… Šele s klasičnim predznanjem lahko slediš sodobnemu gledališču. Brez klasike ne gre. In prav zato smo se odločili, da se lotimo tega besedila, kljub temu da je zares trd oreh. Klasiki so vselej iskani, ljudje jih potrebujejo in jih radi gledajo, in tukaj vidim naše možnosti. Mislim, da naš teater lahko zadovolji potrebi Mariborčanov po tovrstnih predstavah.