Stari časi 2011

Harold Pinter: STARI ČASI
KUD Studio gledališče

Deeley, Anne in Kate so potrebovali dvajset let, da so se ponovno srečali, da so začeli slačiti kožo drug z drugega , da so se v skrajnih naporih dejansko odprli in spoznali mučni trikotnik svojih kompliciranih odnosov …

Predstava se je uvrstila na zaključek 50. Linhartovega srečanja – festival slovenskih gledaliških skupin 2011.

Peter Boštjančič, režiser predstave: »Stari časi je komorna igra, ki je v zelo veliki meri odvisna od natančnega ravnotežja sil med tremi osebami – tremi igralci, ki jih živijo. … Predstava temelji na odnosih, na vznemirljivosti odkrivanja teh odnosov, kjer se dvajsetletne prevare znova pojavijo kot žive in usodno vplivajo na prihodnost.«

Peter Rak, gledališki kritik: »To je odlična uprizoritev, v kateri lapidarnost in neformalnost avditorija ter scenografski in kostumografski minimalizem učinkujejo kot izjemen vzvod za stopnjevanje sugestivnosti in fokusiranja na tisto, kar je pomembno. In to so pri Pinterju besede. In morda še bolj tišina.«


Gledališki list si lahko ogledate >
tukaj

 

 

Datum premiere: 13.5. 2011, Mali oder Narodnega doma Maribo
Režija: Peter Boštjančič
Igrajo: Jana Jereb, Petra Bauman, Martin Potrč
Scenografija in kostumografija: Sabina Hvastija
Izbor glasbe: Simon Šimat, luč: Bojan Golnar, Jože Skarlovnik

 

Režiser Peter Boštjančič o predstavi:
»Stari časi je komorna igra, ki je v zelo veliki meri odvisna od natančnega ravnotežja sil med tremi osebami – tremi igralci, ki jih živijo. Cilj naše uprizoritve je bil, da igro Nobelovega nagrajenca uprizorimo v njeni vsebini, enigmatičnosti, ki je lastna Pinterjevi genialnosti, da če katera od oseb dobi na kakšno vprašanje enostaven odgovor, potem je bilo vprašanje napačno postavljeno.
Replike določajo postopek igre, razpoloženja in tišine, kjer v prologu izvemo, da sta zakonca (Deeley in Kate, igrata ju Martin Potrč in Petra Bauman) v pričakovanja gostje (Anne, igra jo Jana Jereb), ki prihaja na obisk po dvajsetih letih. Izvemo, da ni bila le Katina najboljša, pač pa tudi edina prijateljica, ki ji je med drugim tudi tu in tam ukradla kak kos spodnjega perila. Toda ta obisk, vsiljivka Anne je že tukaj! Preden spregovori, je razločno prisotna v ozadju scene, kar ponazarja njeno psihološko prisotnost v zakonu.
Igra nas preko treh oseb nato pelje dvajset let nazaj, v preteklost, ki ni bila nikoli razčiščena. Tako v I. dejanju doživljamo bitko med Deeleyem in Anno za premoč nad Kate in nato v II. dejanju ugotovimo, da je Deeley poznal Anno celo preden je spoznal Kate. Na koncu pridemo do erotične enote in takrat je ta trojica še zmerom tam kot na začetku – vsak zase, a neizbežno skupaj.
Predstava temelji na odnosih, na vznemirljivosti odkrivanja teh odnosov, kjer se dvajsetletne prevare znova pojavijo kot žive in usodno vplivajo na prihodnost.
«

 

——————————————————————————————————————————————————————————————————————————————-

Kritika predstave: Peter Rak, DELO

Kulturaža
DOBRI STARI ČASI

Peter Boštjančič pravi, da ob predstavah Kuda Studio Gledališče, ki ga je ustanovil pred desetletjem in doslej na oder postavil štiri drame, ne pričakuje kritiških odmev in ga tudi kaj posebej ne zanimajo. Očitno je eden najbolj markantnih slovenskih gledaliških igralcev, sicer član mariborske drame, ki se mu zgolj delo v velikih etabliranih gledaliških hišah zdi preveč omejujoče, že davno presegel nekatere vzorce delovanja in razmišljanja, ki imajo malo ali nič opraviti z umetnostjo, vendar so ob sami umetniški produkciji sestavni del institucionalizirane kulture. Zanima ga izključno in samo gledališče, tudi če je treba zato dve leti preždeti v mračni in zatohli kleti mariborskega Narodnega doma ter tehtati vsak stavek in vsako besedo, dokler ne zazveni optimalno in povsem skladno z avtorjevimi nameni.

Še zlasti, če je avtor besedila Harold Pinter. Boštjančič o njem ne govori le z neizmernim spoštovanjem, pri analiziranju njegovih tekstov mu – v slovenskem kulturnem prostoru zelo redko videno – v oči stopijo solze. Razlaga, da je etimološki izvor besede entuziazem biti navdihnjen od boga, očitno pa imajo zanj božanske atribute tudi nekateri dramatiki. In gledališki oder. Trije protagonisti v predstavi Stari časi sicer niso naturščiki brez igralskih izkušenj, vendar Petra Bauman, Jana Jereb in Martin Potrč niso uveljavljeni igralski interpreti, zato je odločitev za projekt, ki je tako rekoč brez finančne in logistične podpore, res zgolj plod enztuziazma, ki bi ga morda pripisali le kakšnim nadebudnim zanesenjakom, nikakor pa zrelemu igralcu z nešteto odigranimi liki na profesionalnih odrih.

Entuziazem se pri nas, kjer nihče ne bo ničesar počel zastonj (pravzaprav se številnim ne zdi prav nič nenavadnega, če za vsak umotvor od države ali mesta zahtevajo vsaj nekaj deset, če že ne nekaj sto tisoč evrov), večinoma obravnava slabšalno, kot nekakšen pomilovanja vreden poskus ustvariti nekaj, kar ne bo imelo odmeva v javnosti ali zvišanja rejtinga ugleda, kar ne bo poseben družabni ali socializacijsku dogodek in kar ne bo prineslo finančne koristi. Skratka, stara praksa iz starih, pozabljenih časov, vendar Pinterjevi Stari časi v Boštjančičevi režiji dokazujejo nasprotno.

To je odlična uprizoritev, v kateri lapidarnost in neformalnost avditorija ter scenografski in kostumografski minimalizem učinkujejo kot izjemen vzvod za stopnjevanje sugestivnosti in fokusiranja na tisto, kar je pomembno. In to so pri Pinterju besede. In morda še bolj tišina. Avtor sam se je v tipično britanskem ironičnem slogu izrazil, da je največjo napako napravil že pri prvem delu, ko je v tekst napisal besedo premor. In premori so zelo težavna igralska prvina, ki pa jo trojica protagonistov skupaj z besedami izpelje v pravem pinterjevskem slogu, kjer ni nič tako, kot se zdi, kjer je življenje obenem mučno in intrigantno razkrivanje labirintov usod, v katere smo se zapletli. In še nekaj druži Boštjančiča s Pinterjem. »Briga me, kaj si mislijo ljudje. Ne pišem zanje,« je dejal dramatik, Boštjančiča pa pravzaprav briga le tistih dvajset ali trideset ljudi, ki si zvečer vzamejo čas za Stare čase.

——————————————————————————————————————————————————————————————————————————————-

Najava predstave: Petra Zemljič, VEČER
Datum objave:13.5.2011

Genialni stil mini teatrov
KUD Studio gledališče pred premiero Stari časi Harolda Pinterja v Narodnem domu

KUD Studio Gledališče pod vodstvom prvaka mariborske Drama Petra Boštjančiča bo danes,v petek, 13. maja, ob 20. uri premierno uprizoril dramo Harolda Pinterja Stari časi, in sicer v Narodnem domu. Režiser je Boštjančič, v glavnih vlogah pa igrajo Martin Potrč, Petra Bauman in Jana Jereb.

Peter Boštjančič pravi, da mu je Pinter, Nobelov nagrajencec in dramatik, ki je bil igralec, pesnik, pisec filmskih scenarijev in režiser, zelo blizu. Prvič se je z njim srečal, ko si je kot študent na celjskem odru ogledal Pinterjevega Hišnika, predstava pod režijsko taktirko Zvoneta Šedlbauerja in z igralci Sandijem Krošlom, Markom Simčičem in Brantetom Grubarjem – je bila zanj genialna. Leta 1987 je v SLG Celje prvič Pinterja odigral, v Starih časih z Majo Blagovič in Milado Kalezić, nato pa nekaj let kasneje še Pinterjevo Prevaro v Prešernovem gledališču v Kranju z Bernardo Oman in Vladom Novakom. In četrtič? "Štirje entuziasti, Petra, Jana, Martin in jaz delamo Stare čase. V kleti Narodnega doma. Tam sem pravzaprav pred enajstimi leti ustanovil Studio Gledališče. Našel tako iskani prostor za uprizoritev Gorkega Na dnu. Na to predstavo in na samo delo sem ponosen," v gledališkem listu navaja Boštjančič.

O Pintarju pravi, da ga imamo za dramatika absurda in da to on ni. Da je izumil genialni stil, ki je čisto njegov in obravnava mini momente v življenju, ki pa so lahko bistveni. In še, da je kompozicija njegovih dram znotraj dialoga lahko večpomenska in enigmatična. Na vprašanje, kako primerja sedanjo postavitev z igro izpred 25 let, odgovarja, da takrat niso znali ponikniti v zgodbo, to pa je bila napaka. Odnos med ljudmi je namreč blazno realen, čeprav Pinter deluje pri tem absurdno. Takrat je režiral Dušan Mlakar, a se je na žalost začel vmešavati Andrej Hieng, umetniški vodja, se še spominja.

"Sporazumevanje med ljudmi poteka v tako imenovani normalni družbi v medsebojnih pogovorih. Lepo je brati srce drugega človeka kakor odprto knjigo. Vendar je ravno tako lepo, če nam drugi sam odpre srce, ko nam razkrije svoje misli. Še več, lahko bi rekli da je to še dragocenejše: človek nima občutka, da nekdo proti njegovi volji brska po njegovi notranjosti, pač pa se sam odpre v dejanju zaupanja. In v Starih časih? Trije, Deeley, Anna in Kate, so potrebovali 20 let, da so se ponovno srečali, da so začeli slačiti kožo drug z drugega, da se se v skrajnih mukah dejansko odprli in spoznali mučni trikotnik svojih kompliciranih odnosov," o predstavi še pravi Boštjančič.

Ponovitve bodo 16., 17., 24. in 25. maja ter 1. junija ob 20. uri.