Zločin na Kozjem otoku 2006

Ugo Betti: ZLOČIN NA KOZJEM OTOKU
KUD Studio gledališče

»Agata, gospodarica hiše na Kozjem otoku, išče svojo pot, ki ji je še preostala, v ne­izprosnem samospraševanju, samospraševanju o morebitnih napakah, ki jih je stori­la ali pa tudi ni v svojem zakonu. Išče možnosti samoodrešitve, biti, in to scela, kot sama pravi. In – zgodi se, da v to zavestno izolacijo Kozjega otoka vdre Nekdo od zunaj, ki dejansko pripelje Agato do njenega končnega odgovora, samospoznanja in dokončnega dejanja. To je ta usodnost, tako blizu grški tragediji. Ta Nekdo je bil pri­jatelj očeta, moža in brata – človeka, ki ga ni več. Ta Nekdo, tujec, izkoristi v materi, hčerki in svakinji tisto, kar potiskajo iz svoje zavesti, ker bi naj bilo grešno. Tako smo vzgojeni mi, katoličani. Tujec pa pripada drugi kulturi in nosi drugačne vzorce vred­not in drugačne vzorce obnašanja. Vse tri ženske – Agata, Pia in Silvija – kot da so potrebovale to srečanje, da spoznajo sebe, svoje korenine in se zavejo, kdo sploh so. V tretjem dejanju je ta Angelo, tujec, sveti satan, zaprt v vodnjaku. Ta vodnjak ni samo pekel, smrt, končnost, vir življenja – pač pa ogledalo, kjer se do zadnjega od­krije resnica v vseh treh ženskah. Tukaj in zdaj pade vsaka maska, tukaj in zdaj biva samo resnica. Ugo Betti je kot tožilec v sodni praksi spoznaval temne, pa tudi svetle plasti člo­vekove duše. To so tiste sile, ki nas vlečejo v neznano, preganjajo, ugonabljajo, pa tudi osrečujejo. V tem kaosu pa je duša tisti eletnent, ki je sposobna zaznavati zločin, pa tudi krivdo, kazen. Ko oživi vest, smo v zavestnem dialogu z božjim, vest je sod­nica, in to neizprosna. Od nas je odvisno, ali se z njo soočimo ali od nje zbežimo.«

Peter Boštjančič

 

Datum premiere: 19.1.2006, Komorni oder SNG Maribor
Režija: Peter Boštjančič
Igralci: Petra Bauman, Janja Zakšek , Viktorija Zupanec , Elvis Berljak, Zvonko Funda/ Martin Potrč
Scenografija in kostumografija: Gordana Gašperin, luč: Zlatko Kocbek, tonski mojster: Grega Mendaš.

 

Režiser Peter Boštjančič o razlogih za izbor teksta:
» … Prepričan sem, da je tekst izjemno močan in ne potrebuje nobenih kvazi prije­mov in idej, ki jih v Bettijevi drami ni. Take »nadgradnje« naša kritika imenuje, da so »inovativne« in da so režije »avtorske«. Bolj ustvarjalci poplitvijo tekst, bolj so »ino­vativni« in bolj so »in«. In festivali jih imajo zelo radi, prav tako mediji, ker so vsem »razumljivi«. Če prodremo v odnose, ki jih Betti riše v svoji drami, se zavemo vsebi­ne, in če ti odnosi vsaj delno igralsko zaživijo v prostoru in času, dobimo dejanje, ki je blizu Bettijevi ideji drame. To pa seveda ne pomeni, da drama ne ponuja več nivo­jev raziskovanja in uprizoritvenih estetik. Tu mislim vsebinske in ne formalne. …
Italijani so Uga Bettija povzdignili v vrh italijanske dramatike 20. stoletja. Meni je blizu, ker išče tragično v človeku. Ne v pojmu banalnega, pač pa vzvišenega. Poj­mu, ki je danes modernemu človeku še kako tuj.«

 

Članek: … "Dobri stari človek" "Maribor je mrtvo mesto" je stavek… za ogled kliknite tukaj

Kritike predstave:Tanja Lužar, RADIO MARŠ, Prispevek za Kulturni Sabat

Datum objave: 21. januar 2006.GLEDALIŠKA PRODUKCIJA STUDIA GLEDALIŠČE NAVDUŠILAKomorni oder Slovenskega narodnega gledališča Maribor je v teh dneh gostitelj članov ljubiteljskega gledališča KUD Studio Gledališče, katerega vodja in mentor je član mariborske drame, igralec Peter Boštjančič. Za produkcijo večmesečnega dela so pripravili kar dve uprizoritvi, dramo italijanskega avtorja Uga Bettija Zločin na Kozjem otoku in enodejanko ruskega naturalista Antona Pavloviča Čehova Medved. Premiera produkcije in prva ponovitev sta bili v četrtek in petek, druga ponovitev pa danes (v soboto).Kljub temu, da se je Peter Boštjančič kot mentor in režiser obeh uprizoritev, odločil za težki realistični besedili, so se mladi gledališčniki svojega dela lotili resno in s potrebno mero odgovornosti, ki jo zahteva gledališka umetnost. Element, ki je povezoval obe uprizoritvi, je bila scenografija Gordane Gašperin. Za obe uprizoritvi je pripravila realistično prizorišče in eno zgodbo od druge ločila samo z minimalističnimi spremembami. V prvi uprizoritvi produkcije, Zločin na Kozjem otoku so igrali Petra Bauman, Viktorija Zupanec, Janja Zakšek, Elvis Berljak in član mariborske drame Zvonko Funda.

V zgodbi, ki predstavlja zapletenost človeških odnosov, probleme med moškim in tremi ženskami, probleme v odnosu mati-hči, so prav vsi sodelujoči nastopili suvereno, v veliki meri obvladujoč kompleksnost človeških misli in čustev. Vsi so spretno preigravali različna stanja osebnosti svojih likov in s sledenjem dramaturškim podrobnostim korektno gradili zgodbo o človeški ujetosti. Uprizoritev lahko označimo kot dobro, predvsem pa velja izpostaviti, da so v skoraj dve uri dolgi uprizoritvi vsi sodelujoči zdržali koncentracijo in napetost prav do konca.  Občinstvo na premierni uprizoritvi produkcije je bilo upravičeno navdušeno. Edina pomankljivost, katere upoštevanje bi mladim gledališčnikom samo koristilo, je bila odsotnost lektorskega sodelavca, ki bi jim pomagal izoblikovati pravi ritem besedila in bi jim s pravilnimi poudarki olajšal njegovo interpretacijo. Vsekakor velja pohvaliti mentorja in režiserja Petra Boštjančiča ter vse igralke in igralce. S svojim delom so pokazali pripadnost gledališki umetnosti, hkrati pa so pokazali absolutno vero in prepričanje v svoje početje, se pravi tisti osnovni element vsake umetnosti, ki ga na žalost včasih pogrešamo tudi pri profesionalcih.
Produkcija Studia Gledališče je navdušila tudi Tanjo Lužar.
Tanja Lužar

Petra Vidali, VEČER
Datum objave: torek, 24. januar 2006

Ob premiernih predstavah KUD Studio Gledališče in gostovanju celovških mladih lutkarjev

Učinkovite, dolgotrajne ljubezni do gledališča
V četrtek sta bili na Komornem odru SNG Maribor premieri (v petek in soboto pa reprizi) predstav Zločin na kozjem otoku Uga Bettija in Medved A. P. Čehova v produkciji in izvedbi KUD Studio Gledališče.

Uporaba tujke amaterizem v takšnih primerih ni najprimernejša, ker se zdi, da je slovenska raba v njej ohranila prizvok neprofesionalnosti, ne pa tudi ljubezni. Slovensko "ljubiteljstvo" je veliko bolj ustrezno poimenovanje, seveda pa z obojim tvegamo zamejevanje nivojev vložka in umetniškega učinka. KUD Studio Gledališče je brez dvoma študiozna ljubiteljska institucija, njene produkcije niso ad hoc projekti, nastajajo dolgo in predano, njihov režiser Peter Boštjančič je mentor v širokem in zavezujočem pomenu. Izbor tokratnih dram preseneti le na prvi pogled, drugi odkrije v njih smiselnost. Z izbiro Bettijevega besedila je morda podobno kot z izbiro Lorcovega besedila za gledališčnike Prve gimnazije. Ekonomistična razlaga bi trdila, da takšni teksti omogočajo golo gledališče (v scenskem in ne širše, v poetološkem smislu), seveda pa tiči za takšno izbiro gotovo veliko več. Vživljanje v zatajevano strast v rigidnem (in hkrati naravno senzualnem, torej v asketskem in atmosferskem) okolju je izziv, ki se mu igralci ne morejo upreti, vsaj tako se zdi. To so besedila za komorna gledališča par excellence, v primeru Zločina na kozjem otoku za štiri zatajevane, neuresničene strasti, ki sinhrono izbruhnejo na plano in vlečejo v brezno. Boštjančičeva režija jih dobro vodi, odstrani vse odvečno (tako kot tudi scena in kostumi) in daje prave poudarke. Razdelitev vlog je dobra, pri igralcih brez prave kilometrine zna biti to tudi problem, vendar je smiselno rešen. Ne zdi se mi prav, da bi izpostavljala posamezne igralske vložke, ženski del ekipe (Petra Bauman, Viktorija Zupanec, Janja Zakšek) se najde in v dobri meri znajde v registrih od perverzne dominance preko nezrele spogledljivosti do tragične nedolžnosti, moški (Elvis Berljak, pa tudi Zvonko Funda) pa v frivolni patriarhalnosti.
Petra Vidali

 

Vesna Spreitzer, RADIO MARIBOR
Datum objave: 20.1.2006 ob 12.00 

Drame italijanskega dramatika Uga Bettija Zločin na Kozjem otoku se je lotilo tudi mariborsko Kulturno-umetniško društvo Studio Gledališče, ki deluje pod vodstvom dramskega igralca Petra Boštjančiča. Bogastvo besedila o človeškem samoizpraševanju, zanikanju in prepuščanju, o osamljenih človeških ječah, ki varujejo a tudi dušijo, je s posebnim kreativnim žarom študentov na odru zaživelo kot pretresljiva, a lahkotna in izredno gledljiva igra. Moč predstave – premierno so jo izvedli sinoči- izvira prav iz trdega dela, ki so ga vanj vložili prepričljivi mladi igralci, ljubitelji, in njihov mentor ter režiser Peter Boštjančič. Glavni lik, gospodarico hiše, je odigrala Petra Bauman-kot sprva trdno in neizprosno žensko, ki počasi lušči svojo debelo in trdo skorjo bolečine in se do ljubezni do moškega sreča s svojo prvinsko naravo, sladko, mehko a tako zelo ranljivo. Agata živi na Kozjem otoku, daleč od sveta s svojo snaho Pio, igra jo Viktorija Zupanec, in hčerko Silvijo-Janja Zakšek. Ta se je naravnost stopila s svojo vlogo ranljive, naivne in iskrene mlade ženske, ki odslikava nekdanjo Agatino notranjo lepoto. Med tri ženske naenkrat plane moški, daljni prijatelj mrtvega Agatinega moža in s seboj prinese preteklost, ki želi biti pozabljena in odpre zaprte kanale čustev in seksualnosti. Divjemu, radostnemu Angelu-igra ga Elvis Berljak-v družbi treh žensk pravzaprav nič ne manjka. V hišo na Kozjem otoku prinese tudi vznemirjenje zunanjega sveta, razigranost in predvsem pozornost, po kateri hlepijo vse tri ženske. Ena zaradi služenja, druga zaradi razburjenja in tretja zaradi odkrivanja svoje mlade ženskosti. To gnezdo, o katerem sanja prišlek, seveda ne more zdržati dolgo; vzrok za čustveni vihar, tekmovalnost je treba odstraniti in tako priložnost naredi zločin. Kozji otok je prispodoba za osamljeno človeško dušo, ki jo prebudi preprosta ljubezen. Prebudi pa tudi zastrta čustva, da zaradi človeške neizživetosti postanejo njen rabelj. Kot gost je v predstavi zaigral še Zvone Funda. Scena in kostumi Gordane Gašperin so preprosti, določeni rekviziti pa postanejo plod gledalčeve domišljije. Predstavi Zločin na Kozjem otoku je sledila še enodejanka Antona Pavloviča Čehova –Medved. Uprizorila jo je druga skupina KUD Studia Gledališče. Ponovitvi obeh predstav bosta še danes in jutri ob 19-ih na Komornem odru SNG Maribor.
Vesna Spreitzer